Sedim na tržaškem letališču, s prašnimi čevlji, čakam na povezavo za Rim in Atene, kamor grem na službeno pot, in razmišljam… Včasih se mi zdi, da živimo dve vzporedni življenji. Eno je tisto »realno«, ko od ponedeljka do petka vsako jutro budilka zazvoni ob 5.45, da se do osme ure uspemo do časa spraviti v vrtec, šolo ter v službi v Ljubljano oziroma Simon v Kobarid. V tej službi večino časa za računalnikom skrbim, da javne funkcije države delujejo. Drugo pa je tisto »sanjsko«, čez vikende in med dopustom, ko nas prebudijo sončni žarki in kikirikanje. Ni važno, kdaj, vsak dan nas čakajo kmečka opravila, ki se jih z veseljem lotimo, čeprav nikoli ne pridemo do konca.
Preskok iz ene v drugo realnost traja ponavadi dve uri. Toliko traja vožnja od Logatca do Robidišča. Otroka največkrat spita, midva pa si vzameva čas za premislek, pogovor ali zgolj meditacijo med ovinki.
Danes je bil preskok silovitejši. Od sobote smo na Robidišču gostili študente Visoke strokovne šole za oblikovanje materialov iz Sežane – dogaja se že tretji StoneWood 2014. Kot glavna organizatorica in gostiteljica sem zopet vzela dopust in se preselila v svet kamna in lesa. Letos se je delavnice udeležilo 10 študentov kamnoseštva, dva strokovna mentorja ter dva mala otročka, ki sem ju ta teden vzela iz vrtca in šole, saj sem prepričana, da izkušnje, ki jih pridobita v tem tednu tu, dosežejo normative učnega načrta. Seveda z nekoliko teženja drugošolki, da mora ob večerih še vaditi branje.
In kako poteka organizacija? Letos smo že zelo utečeni. Ker zadaj ni nekega formalnega projekta, tudi omejitev, razen finančnih, nimamo. Tone je pobral prijave in podal osnovne informacije. Sama sem najprej skrbno oblikovala jedilnik, s pismom dobrodošlice preverila posebne potrebe ali želje glede prehranjevanja, poslala še navodila, kaj prinesti s seboj za udobno bivanje, ter s prispevki študentov poskrbela za nabavo hrane, čistil, toaletnega papirja, vreč za smeti, plina in drugih nujnih reči, ki jih potrebujemo za nemoteno izvedbo delavnice. Namestitev pa častimo mi. Gasilci so posodili šotor, ki bo na delovišču nudil zavetrje in senco. Obvestila sem še medije in jih prijazno povabila na obisk, da glas o kreativnih študentih, ki ustvarjajo na koncu sveta, ponesejo daleč naokrog. Do danes so se odzvali na Primorskem Valu, Radiu Koper in Dnevnik.
Delavnice so hitro stekle. Prvi dan je bil dež in, kot naročeno, so študentje lahko izkoristili čas za načrtovanje, kaj bodo izdelovali. Od povsem preprostih idej je nevihta možganov ob kozarčku ali dveh rdečega poslala še sodro najbolj norih idej. Izbrali so naslednje: dokončanje hišnih imen, ki jih bodo namontirali na hiše, ovčka naravne velikosti, ki ima namesto obraza luknjo, kamor lahko vstaviš svoj obraz za fotografiranje, miza in nekateri manjši spominski predmeti. Sedemletnica je gravirala ovčke v kamen in zdi se mi, da bomo imeli letos prave kamnite jaslice.
Danes je sreda in realni svet je torej kruto prekinil ustvarjanje na Robidišču. Sredi dneva sem se iz trenirke preoblekla v službene obleke, si obula rdeče čevlje, naložila kovček v avto in stekla še do delovišča, da se poslovim. Klemen je kar malo zanalašč s fleksarico zarezal v kamen, da se je zakadilo vame, da odnesem v tujino še malo robidiškega prahu.
Na svidenje, dragi kreativci. Upam, da se prihodnje leto spet vidimo. Uživajte še preostala dva dneva, kuhinjo predajam Simonu.
In realni svet? Še bližje je, kot sem si mislila. Iz Robidišča sem po lokalnih cestah do letališča v Ronkiju, ki je povezan z Londonom, Rimom in drugimi velikimi prestolnicami, potrebovala natanko eno uro. In prvič sem na letališču dejansko dve uri pred odhodom letala. Čas za razmislek, meditacijo in pisanje dnevnika.