Samo tisti, ki se je že preizkusil z organizacijo in izvedbo kakršnekoli javne prireditve na terenu, ve, kako stresno in adrenalinsko je takšno početje za organizatorje. Končno spočit in umirjen lahko dokončam svoje podjetniške dnevnike z obširnejšim opisom dogajanja na prvem mednarodnem Rekreaturu.
Bil je deveti po vrsti in zanesljivo lahko zapišem, da “devetega ne pozabimo nikoli!” Toliko izzivov pred samim začetkom, tako slabega vremena skoraj vse dni kolesarjenja ni bilo še nikoli. In z veseljem in samozavestno lahko zapišem, da je tudi ta uspel zato, ker so bile na obeh straneh vrhunske ekipe. Kljub temu da smo organizatorji pomladili ekipo, je vse teklo tako kot dež po cestah, po katerih smo kolesarili. Še nikoli do zdaj tudi ekipe kolesarjev niso kolesarile tako skrbno in pazljivo in na koncu prav vsi srečno prišli skozi CILJ v Kranju. In to je bila za nas največja nagrada!
Zelo sem vesel, da so trase čez mejo minile brez težav in da smo ob tem videli, da je vseh treh straneh državnih meja “nekaj podobnega, nekaj dobrega in nekaj, kar preseneča”.
- Nekaj podobnega je, da so nekatere stranske ceste v vseh treh državah skoraj enako uboge;
- Nekaj dobrega je, da so cestne oznake krajev v Sloveniji boljše kot v Avstriji;
- Nekaj kar preseneča, pa je, da v Italiji ob tako skromni ponudbi v Kontrolnih točkah zaslužijo bistveno več kot naš Turizem.
A namesto da bi o tem razpredal, bom na kratko preletel vtise s prologa in treh etap:
PROLOG / 21.08.2014
Start ekip je zaznamoval prihod “porivavčka” – osemkolesnika, s katerim se je na štart pripeljala ekipa "Na žgance ne gre". Silno pozitivno energijo in velikansko število prostovoljnih ur, ki so jo fantje v izdelavo “porivavčka” vložili, smo organizatorji nagradili s posebnim priznanjem za “najbolj inovativno ekipo Rekreatura 2014″. Ob huronskem aplavzu in stoječih ovacijah je njihov vodja Robert dal kolesnik na dražbo in obljubil, da bodo zbrani denar dali v dobrodelne namene.
Letos je prolog prvič večinsko tekel po kolesarski poti D-2 do Mojstrane in nazaj. V Kontrolni točki 1 / Slovenski planinski muzej so nas z okusno ponudbo pričakali TD Kranjska Gora, TD Dovje-Mojstrana in predstavniki Slovenskega planinskega muzeja. Vprašanje za registracijo v KT je bilo, kako visok je Vršič in koliko ovinkov je do vrha iz Kranjske Gore. Večina je odgovorila pravilno (1.611 m.n.m. in 24 ovinkov), a zmago je odnesla ekipa Timing Jezersko, ki je bila ob času razglasitve tam, kjer je treba. Za nagrado jih je Janja iz znamenite rateške gostilne “Pri Žerjavu” postregla s še toplimi rateškimi krapi. Oranžni trak vodeče ekipe je pripadel ekipi Europap. Zvečer smo premierno prikazali film Rekreatur 2013, ki ga je spet odlično posnel, montiral in režiral Bogdan, nadaljevali z analizo trase 1.etape in zaključili s plesom.
1.etapa / 22.08.2014
Ta dan je bil zame najbolj stresen od vseh. Mogoče je bil bolj le še na prvem Rekreaturu davnega leta 2006. Prav vse, na kar sem pomislil, je bilo prvič – skoraj 80 km čudovite kolesarske ceste, prek 100 km trase na ozemlju Italije, spremstvo slovenskega reševalnega vozila, rediteljska mesta na terenu in nadzor kolesarjev na vsej trasi. Tudi zaradi tega zadnjega sem prvič po dolgem času večino poti kolesaril. S pomočjo Nejca (prvi kolesar) in ekipe Jost.si smo imeli kar dober nadzor nad dogajanjem. Na koncu se je izteklo sanjsko. Brez težav in seveda ob obveznem dežju smo se spet srečali v Kranjski Gori in večer zaključili z druženjem, smejanjem in plesom do kar znosnih poznih ur.
Zmagovalci etape so postali Timing Jezersko, oranžni trak si je nadela ekipa legend Jost.si, kar je v vseh devetih Rekreaturih sploh njihov prvi najboljši dosežek. Tudi ta večer je minil z obilico smeha, plesa in druženja. Meni pa je padel s srca prvi kamen.
2.etapa / 23.08.2014
Tudi ta etapa je ponujala nove stresne razmere in za nameček je takoj začelo pošteno deževati, padla je temperatura in kar predstavljal sem si, kako utegne zgledati spust v Avstrijo s Korenskega sedla (19 % spust + slab asfalt + mokra cesta + dež = slabše ne more biti!). A ker je spust minil brez težav in poškodb, si zaslugo lastimo organizatorji, točneje Maja in Boris, ki sta na gorskem cilju Korensko sedlo uprizorila pravi prehod čez mejo s strogo in natančno kontrolo. Šaljivo vzdušje je očitno v vseh ekipah sprostilo napetost in navzdol so šle res previdno. Tako kot se je dan začel, se je nadaljeval. Deževalo je vso pot in nobena ekipa ni prišla suha v cilj. Posebej pa sem bil presenečen nad odličnim sprejemom v KT4 – Loče (Latschach), kjer nas je gostil Joško Wrolich, zaveden Koroški Slovenec, oče znanega Petra – Paca Wrolicha, nekoč odličnega kolesarja in reprezentanta Avstrije. Njemu gre zasluga, da je traser Srečo pot speljal do Loč. Joško je aktiven gospod in je bil našega obiska vidno vesel. Zato upam, da smo tudi tu stkali dobre vezi za uresničitev naših prihodnjih načrtov.
Prihod v cilj pa je bil spet animacija svoje vrste. Ekipe so kar tekmovale, katera se bo ob tem bolj zabavala. Moča po celem telesu jih ni prav nič motila, še več, zdi se, da so bolj uživali, kot pa da bi jih cel dan žgalo sonce. Razumete? Ne? Pridite na Rekreatur in videli boste, o čem pišem
Etapni zmagovalci so bili fantje iz ekipe Europap, ki so ves čas iskali njihovega člana Eda. Oranžno majico vodeče ekipe pa je osvojil Radio Kranj.
3.etapa / 24.08.2014
Jutro se je začelo sanjsko. Nebo brez oblačka, s soncem obsijana Razor in Prisojnik, vzdušje v ekipah fantastično. Zadnji dan je vedno nekaj posebnega. Za enako razdaljo, kot so bile predhodne etape, ekipe porabijo skoraj dve uri manj časa. Tako je bilo vedno do sedaj in tako je bilo tudi letos. Kljub temu da smo prvič v 3.etapi postavili eno kontrolno točko več in da jih je spet ves čas pral dež.
A za organizatorje je bil to še en stresen dan. Slučajno smo namreč izvedeli (bohnedaj, da bi nas o tem obvestili odgovorni), da je ciljni prostor na Maistrovem trgu v Kranju do polovice razkopan! To je pomenilo, da so bila vsa pridobivanja soglasij, vse skice in načrti, ki jih je ob tem treba predložiti, zaman! A nas to ni zmedlo. Boris se je pač takoj odpeljal v Kranj, malo smo spremenili nadzor kolesarjenja na trasi in spet je vse teklo, kot je treba. Kontrolni točki na Jesenicah, ki sem jo izbral iz “sebičnih” razlogov (sem namreč rojen Jeseničan), in v Radovljici sta bili na lepih lokacijah, a žal nista v popolnosti izkoristili možnosti, ki jo kolesarji Rekreatura pomenijo za promocijo lokalnega turizma in ponudbe. V Radovljici je veliko tega pokvaril dež, ki je začel padati ravno ob začetku njenega obratovanja. S cilja v Kranju so prihajale alarmantne novice o hudem nalivu, tudi na sami trasi je marsikatero ekipo napralo, a prav vsi so vztrajali in srečno prišli v CILJ. Tam smo najprej na svečan način zaključili z dražbo “porivavčka”. Končna cena je dosegla presenetljivo višino in z bučnim aplavzom smo anonimnega kupca nagradili. Denar bo šel v prave roke: pol za otroke, ki si ne morejo privoščiti stroškov šole, druga polovica pa športniku invalidu za priprave na nastop na paraolimpijadi.
Zaključek Rekreatura je vedno slovesen. Najprej so zmagovalci gorskega cilja postali novinci Rekreativci, etapo so zmagali Vampi Team, oranžno majico pa je prvič osvojila ženska ekipa – Hitre nogice. Solze sreče, ki jih je objava zmagovalcev privabila na njihove oči, so nam dale vedeti, da je tudi tokrat zmaga šla v prave roke. In ko smo se z gasilsko fotografijo poslovili, se je prikazalo sonce – deževnega obdobja je bilo konec!
Takole na dolgo se nisem še razpisal. Pravi namen je, da bi tistim, ki berete moje vrstice, vsaj malce opisal, kako zgleda biti del "Rekreaturnega doživetja". Popolnoma namreč drži že davno izrečena trditev: "Rekreatura se ne da opisati, treba ga je doživeti!"
In naj s tem izrekom končam današnji, moj zadnji podjetniški dnevnik.