V zadnjem dnevniku sem zapisal, da se je tempo aktivnosti priprav na Rekreatur izza pisalne mize preselil na teren. In kot velevajo dolgoletne izkušnje, so s to preselitvijo povezana presenečenja, ki nam včasih zagrenijo dan. Današnje obvestilo avstrijskega partnerja, da bo okoli Baškega jezera istočasno kot naša 2. etapa potekal triatlon, ki ima na tem koncu skoraj enako tradicijo, je že eden izmed teh. Ceste bodo zato za nas nedostopne in na hitro je treba izbrati novo pot. Kot zakleto jih je do Beljaka, kamor smo nameravali iti, tod okoli hudičevo malo in bo spet treba na teren s kolesi in avtom.
Enako je na slovenski strani. Na kar treh cestnih odsekih prvotne trase 3. etape so začeli z gradnjo kanalizacije, vodovoda in podobne infrastrukture. Lepo in prav (tudi nov asfalt bo tam ob koncu gradnje), a to pomeni, da je treba že odobrena soglasja lokalnih oblasti spremeniti, na novo vložiti. Za pripravo vseh teh podrobnosti porabim več kot 200 ur, ki se nikjer ne vidijo - nič nisem zgradil, nič pobelil in nič zašil. Ko bo s štarta letošnjega Rekreatura krenila prva ekipa, se bo vse zdelo tako samoumevno.
Vzporedno s pripravami na letošnjega pa misli vse bolj uhajajo na naslednjega, ki bo jubilejni - 10. po vrsti in seveda deležen velikih sprememb. Zanimivo, zadnjič me je nek udeleženec vprašal, če bo letošnji Rekreatur res zadnji. Slišal sem tudi, da se govori o tem, kako blazno visoki so naši zaslužki, pa o tem, da so o nas slišali prijatelji na čisto drugem koncu Slovenije. O Rekreaturu se torej kar govori, in to pozitivno. To me navdaja z optimizmom in novimi načrti.
Svoj kratki dopust sem že izkoristil, a če med pisanjem pogledam skozi okno, naj vam sporočim - sonce je še vedno vroče. In naj s to pozitivno novico končam današnji podjetniški dnevnik.