Poslovni načrt je zaključen in z njegovo oddajo je zaključena tudi prva etapa na poti k uresničitvi celotne ideje, »Gremo v neZNAno«. In tako kot je rastla in se razvijala ideja, tako sem šla z njo tudi jaz. Na začetku sem si mislila, da bo izdelava tega načrta mala malica, ampak stvari niso vedno tako, kot si jih zamislimo. So pa bile tam in z njimi je bilo treba nekaj narediti.
KAJ ME JE NAJBOLJ MUČILO?
Cena? Ko sem delala prve prave kalkulacije, sem izgubila voljo, ker se mi je zdelo, da je zadeva nerealna. K sreči je bilo na razpolago vedno še drugo mnenje, drug pogled na situacijo, predvsem pa pravilno zastavljena vprašanja, na katera sem morala odgovarjati v prvi vrsti sama sebi. In ko se je uganka okoli cene razrešila, se je pojavila nova. Kdo pa v resnici so moji potencialni kupci? Ugotovila sem, da je že super, da je ideja o izletih v neZNAno zrastla iz lastne izkušnje, da pa bo pri pripravljanju programov kljub vsemu treba stopiti iz lastne kože in se postaviti v kožo kakšnega cenovnega razreda višje.
Pa ne samo to dvoje, so bile tudi še stvari, ki so me spravljale v zadrego, kot je recimo vizija ali vrednote podjetja. Sploh vrednote se mi zdijo zelo pomembne. Zdi se mi, da je to nekaj, kar se mora ujemati s tem, kdo jaz sem in kaj je tisto, v kar jaz verjamem.
ZA KONEC…
… sem v prvi vrsti zelo ponosna sama nase, da sem si sploh upala z idejo priti na plan. Vesela sem, da to ne bo samo še ena od mnogih idej, ki so samo igra v naših glavah, in nam strah, da morda ni dovolj dobra, prepreči, da bi jo sploh povedali naglas, kaj šele, da bi ji dali možnost, da se uresniči.
… bi se zahvalila Tomažu in Andreju za vsa tečna vprašanja, ki sta mi jih zastavila, in vse ideje, s katerimi sta me vzpodbudila, da sem začela razmišljati brez plašnic.
ZA NAPREJ
Grem najprej na »Konec sveta« po nove ideje in nove moči. Naslednjič ko se bomo brali, bom približno na svojem 150. kilometru severnega Camina, nekje povsem v neZNAnem.