Včasih preberem, kaj drugi pišejo v Podjetniškem dnevniku, in se mi zazdi, da je njihovo pisanje bolj zanimivo, saj je bolj razmišljujoče, dinamično, omogoča »dialog« z bralcem. Moji zapiski pa so v glavnem »faktografski«, zapisničarski; saj veliko poročam, kaj počnemo, kaj načrtujemo. Za ta dnevnik sem celo pomislila, da bi lahko pisala malo drugače, a se bojim, da me bo spet zaneslo na stara pota…
Za spremembo ne bom začela s stoletnicami soške fronte, ampak s tradicionalnim dogodkom, ki povezuje Dolino Soče (predvsem Kobariško) in Benečijo, Rezijo, Terske doline. Namen tega dogodka, ki ga že več let organizirajo KD Stol Breginj, Občina Kobarid, JSKD Tolmin, Fundacija in Inštitut za slovensko kulturo v Špetru, je kulturno in drugo sodelovanje v skupnem slovenskem prostoru, ki ga je nekoč delila meja. Letos smo v Špetru blizu Čedada mnogim poslušalcem predstavili delovanje Fundacije in Kobariškega muzeja ter spomin na prvo svetovno vojno, ki je v teh krajih še zelo živ. Drugi dan smo se srečali v Kobaridu, kjer je Zdravko Likar, predsednik uprave fundacije in velik prijatelj Benečanov, vodil pogovor z Bruno Dorbolo, predsednico Inštituta za slovensko kulturo v Špetru, in Donatelo Rutar, arhitektko, ki je skupaj z Inštitutom in drugimi partnerji v Špetru ustvarila zelo sodoben center Slovensko multimedijsko okno/SMO (o Slovencih, ki živijo v Furlaniji Julijski krajini, Italiji, ter na sploh o vseh naravnih in kulturnih lepotah tega prostora) in je resnično vreden ogleda! Tretji dan pa je bil kot vedno namenjen gledališki predstavi, ki jo v Kobaridu uprizori Beneško gledališče.
Prejšnji teden me je kontaktirala tudi Marjana Grčman, novinarka, ki za RTV SLO pripravlja prijetne in zanimive oddaje Na lepše. Prosila je za ideje o predstavitvi Poti miru od Alp do Jadrana ter za kontakte ljudi in krajev, ki so zanimivi v Benečiji, Reziji in drugih dolinah v sosednji Videmski pokrajini.
Kot je lahko razbrati, se Fundacija ne ukvarja le s prvo svetovno vojno in njeno dediščino, ampak sodeluje tudi s Slovenci, ki živijo tako blizu nas, a v drugi državi. Včasih skupaj razmišljamo, ali bi ta slovenski kulturni čezmejni prostor lahko še bolj zaživel tudi v skupnih organizacijski oblikah ali vsaj promocijskih in trženjskih, kar počasi razvijamo in udejanjamo.
V kolikor teh krajev in ljudi še niste obiskali, vam jih toplo priporočam! Pustili bodo pečat tudi vam.