Že pred leti sva se z možem pogovarjala, da bi ponudili svoje hiške oziroma turistične kapacitete za teden dni ljudem, ki si počitnic ne morejo privoščiti. Tako smo lansko leto povabili na počitnice mamico samohranilko, ki je bila ponudbe vesela, čeprav je potem nismo uspeli realizirati.
Letošnje poplave v Bosni in Srbiji so nam segle globoko v srce. Odvrtel se je tudi film, kako je pred skoraj že 40 leti potres vzel dom naši noni in nonotu ter mnogim drugim v Breginjskem kotu. Takrat je imel Simon dve leti in z mamo ju je za mesec dni sprejela družina v Opatiji. Potresi na tem območju so pogosti in verjetno se vsi spomnimo tudi ne tako dolgo nazaj Posoškega potresa. Tudi tu sanacija še poteka, strah pa je zasidran globoko v ljudeh, bolj kot drugje v Sloveniji.
Odločitev zato ni bila težka in na »oddih« smo sprejeli družino iz Bosne, ki ji je poplava uničila dom. Hiša se sedaj suši in sanacija (še) ni mogoča. Naše bežno poznanstvo sega nedavno nazaj, ko je Zoran iskal delo v Sloveniji, a mu je prav poplava prekrižala načrte. Na srečo smo se pogovarjali tudi o tem, da ima doma štiriletnika in mlado ženo, zato smo se posebej potrudili, da ga najdemo in povabimo, saj imamo štiriletnika tudi sami.
Zdaj smo skupaj že dober teden in počasi se jim na lica vrača nasmeh, čeprav misli še vidno uhajajo, ko skrbi pridejo v glavo. Življenje ni pošteno. Vojna, ukradena mladost, napetost in zdaj še voda, ki je vzela vse… Bogata izkušnja za vse, bolj kot smo si predstavljali. Za otroka, da vidita, kako skromni so lahko ljudje. Za nas, ki ob večernih pogovorih spoznavamo tudi drugo plat življenja. In za njih, ki se jim vrača upanje. Ob sirnici, bureku, krompiruši, baklavah pa so zadovoljni tudi naši trebuhi.
Upamo, da bomo s tem dejanjem spodbudili še koga, da naredi dobro delo – po svojih močeh.