...pravimo, da nam višje bitje pomaga.
Področje mistike ni ravno primerno v podjetništvu, a včasih si kakšne dogodke ali rešitve drugače skoraj ne znam razložiti. Kar naenkrat se vse ideje in zamisli, ki sem jih neskončno dolgo sestavljal, jih pošiljal zanesljivim kupcem in potem zmerom bolj razočarano pričakoval odgovor, začnejo reševati in uresničevati.
Dnevi po praznikih so točno takšni. Odprla se nam je "bitka" na treh frontah s projekti, za katere smo bili prepričani, da so že pozabljeni. Zložile so se vse kocke in k idejnim projektom pristopajo natanko tisti ljudje, ki jih za uresničitev v naravi potrebujemo.
A dolga leta podjetništva prinesejo tudi zavoro, ki pregovorno pravi, "ne hvali dneva pred večerom" in "bolje vrabec v roki kot golob na strehi". Zato je tole draženje o novih projektih vse, kar bom za zdaj o njih napisal.
V bistvu sem hotel pisati o "višjem bitju" iz naslova današnjega dnevnika. Seveda ga imamo tudi pri Rekreaturu. Imenuje se Anton in ima zanimivo zgodovino. Našli smo ga, ko smo kolesarili po bodoči trasi rekreatura 2007. Povožen in moker je ležal na cesti, ki se vzpenja proti vasici Sveti Anton na naši Obali.
Zadnji kolesar v vrsti ga je pobral in zataknil za krmilo kolesa. Ni minilo 15 minut, in nebo se je pooblačilo, začelo je treskati in ulil se je slap dežja. Ko je neurje minilo, je zapihal veter, seveda v prsa. Ob vzponu na Črni kal smo imeli en gumi-defekt in strgano jeklenico, od Sežane do Komna nas je pral dež. Ko smo premočeni sedeli v nekem lokalu, je nekdo ugotovil, da so se nam vse težave začele potem, ko smo pobrali lutko. Takoj drugi je rekel, da mu premalo darujemo, saj je zanesljivo kak Svetnik. In res. Poimenovali smo ga Anton in mu takoj obilno darovali. Od takrat naprej je vse teklo kot podmazano. In seveda je Anton prisoten na vsakem Rekreaturu. Dokazano drži, da se ekipi, ki mu pred štartom ne daruje, zanesljivo zgodi kakšna nevšečnost.
In naj z besedami, da mi je tudi tokrat Anton pomagal pri premiku idej iz današnjega uvoda, končam današnji podjetniški dnevnik.