Če bi morala marčevsko delo na naši turistični domačiji zapisati po podjetniško, bi to zgledalo približno takole: lastnik podjetja, nono Dante, najame zunanje sodelavce, da pridejo zorat in pofrezati njivo. Lastnikova žena nona Vida zasadi rožice, jih postavi na okno, v toplo gredo pa tudi prva semena za zelenjavne sadike. Izvršni direktor Simon obreže drevje, ki ga je polomil žled, in v senci pod drevesom, kjer ponavadi radi jedo naši gostje, tlakuje kamnito podlago. Sanira stene, ki jih je čez zimo ponekje napadla plesen. Kreativna direktorica Staša pomije 23 oken na hiši, prezrači in presesa prostore ter postelje vseh 20 postelj s posteljnino. Sezona bo kmalu pred vrati. Najmlajša delavca Anuša in Janez medtem hranita male robotke s koruznimi zrni in radičem, ti pa producirajo jajčka kot za stavo.
Zgodbo gradimo že vrsto let. V vasici, od kjer so se izselili skoraj že vsi prebivalci, smo obnovili staro domačijo in hleva, zasadili njive in sadovnjake ter poleg tega ponudili gostom 20 postelj. In te so čez poletje zasedene. Poleg klasične ponudbe počitnic spomladi že nekaj let organiziramo tabore, terenske vaje, delavnice… Po svoje gre za eno samo garanje. Starša sta v pokoju, midva imava službe, pravzaprav nam tega ni treba. Pa vendar.. to je tisti prostor pod soncem, kjer uresničujemo drzne ideje. In se tako še samouresničujemo. In čeprav smo jeseni, ko vrata hiše zapiramo, pošteno izmučeni, vedno znova že začetek marca komaj čakamo na prve močnejše sončne žarke…
Letošnji poziv za snovalca nas je dodatno spodbudil, da smo na list zapisali misli, ki že dolgo polnijo glave. Tisoč neurejenih idej, polnih zanosa, kaj bi na svojem koščku tega sveta lahko ustvarili. Predstavitev ideje strokovnjakom, ki se ukvarjajo s svetovanjem v turizmu, njihove pohvale in izbor med najboljša dva, ki sta nam prinesla svetovalca, ki nam bo pomagal uresničiti idejo, so nova spodbuda, da še oplemenitimo vsebino.
Na tekmovanje smo se prijavili z idejo
Mravljišče Robidišče, katerega glavni namen je, da zemljišča, ki pripadajo domačiji in niso v kmetijski uporabi, ponudimo kreativcem, da pustijo svoj pečat.
Za svetovalca, ki bo pomagal oblikovati načrt, se ni bilo težko odločiti. Andrej Šumer je etnolog, ki je že nabiral izkušnje med drugim v Baški Grapi, ki je približno podobno »zabačena« kot Breginjski kot. Tam ne moreš tržiti na klasičen način, nihče drug ti ne piše zgodbe, za vse si sam.
Izbira se je izkazala za odlično in še preden sva sodelovanje potrdila tudi formalno, sva si izmenjala že vrsto pisem. Ker smo v teh dneh ravno vzpostavljali spletno stran, je z veseljem pregledal tekste. Opozoril je na pomembne malenkosti, na katere sama nisem niti pomislila. »Če vas ni vedno pri telefonu, stacionarne številke raje ne navajajte. Danes nihče ne kliče dvakrat, pač pa gre po spisku dalje in bo našel drugo nastanitev!« je samo en od nasvetov. Ali pa: »Iz cenika ni jasno razvidno, kdaj je visoka in kdaj nizka sezona. Treba bi bilo dodati datume!« Hecno, kako najbolj osnovne reči hitro spregledaš, kako je timsko delo res bolj plodno! Vesela sem, prvič v življenju imam svetovalca!
In tako so ti prvi pomladanski vikendi minili v znamenju celovitih priprav na novo sezono. Čeprav čisto drugače, pa po svoje podobno kot v pravih podjetjih. Treba je misliti na vse: oddaja finančnega poročila na DURS, priprava spletne strani, ki pomaga tržiti, lastno fizično delo, najeta delovna sila… in ne nazadnje skrb za stranke, v našem primeru še posebej delikatne, saj prihajajo k nam na dopust. In predstavljajte si, kaj se zgodi, če z dopustom nisi zadovoljen…