V prejšnji zgodbi sem pisala o slow foodu (SF), no ja, o delčku tega, kar to združenje v resnici predstavlja in je. Iz njega oz. njegove filozofije se je razvilo in se razvija celotno slow gibanje in tako tudi Cittaslow. Gibanje, čigar stranski učinki imajo pozitiven vpliv tudi na turizem.
Leta 1999 so se štiri italijanska mesteca in SF združenje združili v novo združenje, ki se (na kratko) imenuje Cittaslow, in tako postavili ogledalo globalizaciji in hitremu utripu našega življenja, ki nas vsake toliko in vedno večkrat prikrajša za kakšno prijetno razvado. Baje naj bi to gibanje sprva bilo videno kot ideja parih oseb, ki se rade družijo ob dobri jedači in pijači, kasneje pa je preraslo v širšo kulturno diskusijo, kako bi bilo, če bi stvari počeli na bolj prijazen (počasen) način. Tako je glavni cilj gibanja postal najti ravnotežje med preteklostjo in sedanjostjo. To pa v praksi pomeni ohranitev tradicionalne arhitekture, obrtništva in kulinarike, ki podajajo roko privilegijem, ki jih ponuja sedanjost, in tako skupaj ustvarijo prebivalcem nekega kraja ali mesta prijazno okolje za bivanje. Gibanje pozdravlja raznoliko kulturo in unikatnost vsakega kraja posebej in zato tudi sloni na zaščiti okolja, promociji lokalnih proizvodov in izogibanju podobnostim med kraji in mesti.
Da lahko »uradno« vstopiš v družbo mest, ki se ponašajo s »titulo« Cittaslow, moraš imeti (mesto / kraj) manj kot 50.000 prebivalcev, izpolniti/izpolnjevati moraš 55 kriterijev, zapisanih v njihovi ustanovni listini, in verjetno še kakšna malenkost, ki sem jo spregledala in ki mi trenutno niti ni pomembna. V tem trenutku mi je pomembno najti čim več takšnih krajev tukaj, v Sloveniji. Sicer pa po videnem in doživetem to ne bi smela biti prevelika težava.
No ja, včasih se postavi vprašanje koliko te unikatnosti smo sploh pripravljeni deliti…?